AIPA intervju s Saro Kern: Iščem načine, da film postane nekaj več

Datum objave: 25.03.2024

Sara Kern je filmska režiserka in scenaristka. Slednje je ključno pri snovanju končne podobe, ki je ob njenih kratkih filmih kot celovečernem prvencu že prepoznavna, kernovska (z njenim izrazjem - singularna). Njeni filmi namreč nagovarjajo z vsemi filmskimi elementi, besede niso ključne. So lahko celo odveč, nepotrebne, s čimer nas vrača k bistvu filma kot sedme umetnosti. To svojstveno vizualno poezijo so najprej uvideli na Berlinalu, ko so jo kot prvo slovensko ustvarjalko uvrstili v tekmovalni program, nedavno pa je za film Moja Vesna prejela nagrado Prešernovega sklada - "ganljivi portret družine, izjemna impresija avstralske pokrajine" je zapisano v obrazložitvi. Ali, kot je sama dejala ob slovenski premieri v Kinodvoru: »Veliko mojega življenja je v tem filmu«.

foto: Jacintho Muinos

Beseda, ki nekako oriše vaše filmsko ustvarjanje, je atmosfera. Kako, s čim pa ustvarite atmosfero na samem snemanju oziroma kaj je prava atmosfera?

Prava atmosfera je zame čustveno nabita atmosfera. To je napetost, gostota, ki napolni prostor, ki se "odpre" s tem, ko film ne razlaga - ko liki ne razlagajo. Pa tudi, ko liki ne razkazujejo močnih čustev, ampak jih poskušajo zadržati zase. Ta prostor se potem napolni z drugačno vrsto energije - kar ima svoj, močan učinek. V Moji Vesni sem želela doseči, da spregovori neizrečeno - in to za vsakega gledalca posebej, na nek singularen način. Ko se namreč film nekoga zares dotakne, je gledalec k temu prispeval nekaj osebnega, intimnega. Pomeni tudi, da je film to spodbudil.

Za Gregorja Bakovića ste dejali, da ste ga že od začetka videli v celovečernem prvencu; kaj so predispozicije za dobrega filmskega igralca?

Pri profesionalnih igralcih je zame pomembno, da so prilagodljivi trenutku, soigralcu (sploh, če gre za otroka), in sposobnost, da teater pustijo v teatru. Pa sposobnost pozabiti na kamero. In sposobnost improvizacije na način, da so, tudi če gre pri določenem posnetku za dvajset ponovitev, vedno znova pripravljeni iskati nekaj novega, enkratnega. Da beseda ponovitev zanje ne obstaja - so samo trenutki, ujeti v času, vsak zase je nekaj edinstvenega, drugačnega.

Otroški igralec, če je voden pravilno, je pred kamero samosvoj in avtentičen, kar  pomeni, da svoj lik igra na način, kot se otroci igrajo domišljijske igre: resno in popolnoma predani trenutku. Pri vsaki "ponovitvi" potem skupaj iščemo, čakamo na nekaj, kar se bo zgodilo prvič. To tudi profesionalne igralce prisili, da so v trenutku popolnoma prisotni, iskreni in da vsak trenutek pred kamero dajo vse od sebe. Kamera se lahko nanje obrne vsak trenutek.

Koliko pa igralcem pustite improvizirati, koliko jim "dovolite" spremeniti scenarij?

Posamezne prizore in predvsem dialog veliko spreminjam skozi delo z igralci; da je scenarij delno "odprt", da se lahko spreminja in ostri skozi vaje in pogovore z vsakim posameznim igralcem. Vedno iščem načine, da film postane nekaj več od tega, kar sem si prvenstveno zamislila - želim ohranjati možnost, da se lahko zgodi nekaj več. Ta odprtost je potrebna pri delu z naturščiki, pa tudi pri profesionalnih igralcih. Pri svojih projektih želim biti tako režiserka kot scenaristka, saj mi izčiščevanje zgodbe skozi celoten proces izdelave filma predstavlja ključen del režije. Predvsem gre za izčiščevanje dialoga, krčenje dialoga, kolikor se le da.

Nekateri režiserji ne marajo delati z naturščiki, pri vas je ravno obratno, še več, snemate z otroki.

Do tega, da veliko delam z otroki, sicer ni prišlo načrtno, ampak kot posledica zgodb, ki sem jih do zdaj napisala. Želim slediti temu, kar je v meni, in do sedaj je bilo to najbolje izraženo skozi pogled otroškega lika, nekako samega z bolečino, preveliko zanj, v svetu odraslih, ki so vsak po svoje zaposleni z nečim drugim - to je tudi tisto, kar me je zaznamovalo kot otroka in k čemur se vračam vedno znova, z novimi vprašanji. Morda se poskušam preko otroških likov približati nečemu davno izgubljenemu, to razumeti na nov način, se s tem pomiriti ali pa pomiriti tisti del mene, ki je ostal zamrznjen v trenutku, ko je bilo moje otroštvo na neki točki presekano. Kot otrok sem si zabičala, da se ni zgodilo nič, vendar mislim, da se je prav zaradi te negacije takrat ustavilo nekaj moje živosti. Okoli te "ujete živosti" krožim s svojimi zgodbami, in ji poskušam priti bližje in bližje - sem v iskanju špranje, skozi katero bi prišla v središče te davne bolečine. Travma kot travma, vsak jo pozna, vendar imamo ustvarjalci to prednost, da jo lahko "uporabimo" pri delu. Iz travmatičnih trenutkov črpamo, na vse možne načine. Ni mi jih treba odriniti nekam v globino, ko grem v službo.

Obvladovanje filmskega jezika se zdi nekaj, kar je značilno za prejšnje stoletje oziroma za knjige o filmski zgodovini; zakaj morajo "govoriti" prav vsi njegovi elementi?

Uporaba vizualnih metafor in simbolike je evokativen, močan način filmske komunikacije. Kar me najbolj pritegne pri filmu, je prav to, da mu ni treba govoriti z besedami. Film je zame zanimiv zaradi njegovega poetičnega potenciala. Da je lahko kot pesem v času. Zanima me iskanje te vizualne poetike - ko se pomen izriše med vrsticami, med posnetki. Kar hkrati pomeni, da ni enega samega končnega pomena ali sporočila, da jih je toliko, kolikor je gledalcev. Poskušam ujeti neubesedljivo - kar v življenju ubegne besedam.

S katerimi filmi ste odraščali?

Odraščala sem v blokovskem, delavskem naselju in kakšne visoke kulturne izpostavljenosti tam ni bilo. Vsi otroci v bloku smo popoldne ob določeni uri izginili z dvorišča in tekli domov gledat južnoameriške telenovele - potem pa smo uprizarjali adaptacije po kleteh bloka. Lahko bi rekla, da je bila to moja prva scenaristična delavnica. V film sem se zaljubila veliko pozneje, v poznih najstniških letih. Takrat so me nagovorili filmi Roya Andersona, Ingmarja Bergmana, Abbasa Kiarostamija pa seveda italijanski neorealizem, romunski novi val ... Zdaj pa so mi na primer blizu filmi Celine Sciamma, Maren Ade, Jane Campion, zgodnji filmi bratov Dardenne. Tudi poezija je zame izredno pomembna pri ustvarjanju, morda celo bolj kot filmi. Blizu mi je poezija Glorie Gervitz, Adrianne Rich, Franka Bidarta, Louise Gluck, Czeslawa Milosza, Rainerja Marie Rilkeja, tudi Srečka Kosovela.

Po kratkih Srečno, Orlo! in Zbogom Vesna ter celovečernem filmu Moja Vesna že lahko prepoznamo vašo estetiko. Predvidevam, da z njo nadaljujete tudi v novem filmu?

Predvsem si prizadevam, da so moji filmi iskreni in neposredni, da se otepajo spektakla, da namesto tega težijo h globini večplastnosti in emocije. Želim si, da je končni izdelek nekaj odprtega in živega. Da film pride gledalcu naproti, na spoštljiv način. Ne zanima me film, poln blišča, ki je namenjen samemu sebi, temveč film, ki računa na gledalca, na srečanje z njim. Film kot intimen in singularen dogodek, ki gledalca postavi v aktivno vlogo - ki gledalca povabi, da sodeluje na način, da se ogled spremeni v nekakšen dogodek. Film, ki želi gledalca pripeljati bližje samemu sebi.

Kdaj ste se odločili za film? Ali vas je mikal, vas mika še kak drug umetniški žanr?

Na Waldorfski gimnaziji sem začela pisati prve kratke scenarije, s svojimi prvimi, na žepni digitalni fotoaparat posnetimi filmčki, v katerih so igrale moja mlajša sestra in sestrične, sem se udeleževala raznih srednješolskih natečajev, preko katerih sem se učila o filmu. Študij režije na AGRFTV je bil tako edina izbira. Če me takrat ne bi sprejeli, ne vem, kaj bi - sploh nisem imela rezervnega načrta. Mislim pa, da me je v resnici bolj zanimalo pisanje, kot režija. In pisanje je postalo pomemben del režije. Gre za pisanje, ki se nadaljuje skozi celoten proces, po snemanju tudi v montaži in celo v montaži zvoka.

Kakšni pa so pogoji dela v Avstraliji?

Težko rečem, ker je filmska industrija zelo raznolika in poznam le en del. Snemajo se visokoproračunski filmi in serije, avtorskih projektov je nekoliko manj, vendar so jim na filmskih skladih v zadnjih letih bolj naklonjeni, kot prej - a splošna težnja ostaja komercialni film. Stroški snemanja so tu dosti višji kot v Evropi, poleg tega je več varnostnih omejitev, sploh pri delu z otroki so izredno natančna pravila glede časovnih omejitev in varnosti pri snemanju, ko gre za bolj občutljive in čustveno naporne prizore.

Ker nas je veliko priseljencev, je kulturna krajina bolj raznolika - vsaj zadnja leta je hvala bogu temu tako. Prej je prevladovala kolonialna, angleška kultura, zdaj se to poskuša popraviti z vključevanjem več staroselskih zgodb in zgodb priseljencev. Na avstralskem filmskem skladu sem recimo dobila sredstva za razvoj scenarija, ki se dogaja v Sloveniji. Del teh sredstev je bil namenjen celo potovanju v Slovenijo za razvoj scenarija. Projekt so podprli z zanimanjem in na nobeni točki me niso vprašali: Pa bo to sploh avstralski film? Kaj je v filmu zares avstralskega? Velja pa podobno kot v Sloveniji, da podpora pri razvoju scenarija še zdaleč ni zagotovilo za podporo pri produkciji filma. In konkurenca je v Avstralija velika, zaradi česar vsake toliko izgubim malce upanja, a hkrati to človeka sili, da poskuša delati bolje.

V čem se razlikuje odziv gledalcev v Avstraliji od slovenskega?

Seveda sta to dva dokaj različna prostora, tako zgodovinsko kot kulturno. Nervozna sem bila, kako bo občinstvo v Avstraliji sprejelo Mojo Vesno - no, film je bil lep sprejet, zanimivo pa je, da se jim je film zdel veliko bolj radikalen kot v Evropi. Zaradi tišin, ozkega formata, neuporabe glasbe, ki bi narekovala emocijo, tudi zaradi bogatosti zvočne atmosfere (ki sva jo z Julijem Zornikom ustvarjala v Ljubljani). Po čustveni plati pa so bili odzivi publike tako v Avstraliji kot v Sloveniji zelo podobni in tega sem bila izredno vesela. Kogar je film nagovoril, kogar se je dotaknil, se je to zgodilo na enak način, kjer koli že. Solze so solze in srce je srce - tako v slovenščini kot v angleščini.

Si na ustvarjalni poti zastavljate cilje ali raje sledite toku - pa kamor vas (za)nese ...

Trenutno razvijam dva projekta, ki sta vsak zase osebna in vsak zase svojevrsten zalogaj. Hvaležna sem, da lahko delam, da imam delo - vsaj za zdaj. Svet ustvarjalca je negotov. Seveda nagrade pomagajo pri tem, a v današnjem času tako ali tako ni neke gotovosti, celo v poklicih, ki so bili tradicionalno "varni". Upam predvsem, da mi bo uspelo še naprej slediti temu, kar me resnično zanima, in ne sprejemati projektov, ki bi morda obetali boljše plačilo, pa hkrati izpraznili skrinjo, iz katere ustvarjam.

Označujemo vas kot slovensko-avstralsko režiserko. Pa sami sebe?

Težko rečem, kaj je v meni slovenskega in kaj avstralskega. V Avstraliji živim že 10 let, vendar sem v Sloveniji odrasla, se šolala, se izoblikovala in to mi daje v Avstraliji pogled, ki je drugačen od ostalih, kar je zame plus - je pa res, da je občutek včasih nekoliko samoten. Slovenijo sem poznala kot otrok, Avstralijo spoznavam kot odrasla oseba. In kot priseljenka. Avstralski prostor me ostri, mi širi pogled, me opominja na lastno neznatnost, hkrati pa tudi na dragocenost tega, da ohranjam slovenski prostor in njegovo poetiko živo v sebi: da me nekako vodi, mi usmerja pogled, tudi ustvarjalni - kot neke vrste kompas. 

S Saro Kern se je pogovarjala Špela Kožar.

[ {image : "/media/uploads/animation/qW_vixhBTuLKJ.jpg", title : "Nekoč so bili ljudje (2021);Režija: Goran Vojnović;Arsmedia (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/72nTb3FJr3G7C.jpg", title : "Polsestra;Režija: Damjan Kozole;Vertigo (2019)" }, {image : "/media/uploads/animation/RSlwCIYpgC.jpg", title : "Jezdeca;Režija: Dominik Mencej;Staragara (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/IcCMwWabbDDF9.jpg", title : "A ti mene vidiš?;Režija: Jan Cvitkovič;Zavod Solsticij (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/2HMTZwXpJHqd.jpg", title : "Spacapufi;Režija: Jaka Ivanc;Strup produkcija (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/z_QO4GQn5F.jpg", title : "Legenda o zlatorogu;Režija: Lea Vučko;Octopics (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/CDIYMZmwKn.jpg", title : "Orkester;Režija: Matevž Luzar;Gustav Film (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/7RMyTbu7gjT.jpg", title : "Beli bojevnik v črni obleki;Režija: Maja Weiss;Bela film (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/s22spefONAhEjuW.jpg", title : "Kapa;Režija: Slobodan Maksimović;Senca Studio (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/aF3ZJBnTLCEq5XH.jpg", title : "Septembrska klasa;Režija: Igor Šterk;A.A.C. Productions (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/kKPlQ2lSPX.jpg", title : "Vesolje med nami;Režija: Rahela Jagrič Pirc;Arsmedia (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/uxJrm9pWck.jpg", title : "Verschwinden / Izginjanje;Režija: Andrina Mračnikar;Vertigo (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/5nNIF95NJEvL.jpg", title : "Ne pozabi dihati;Režija: Martin Turk;Bela film (2019)" }, {image : "/media/uploads/animation/srBBcMxyri.jpg", title : "Žica;Režija: Tiha Gudac;OFF World/URGH! (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/Dkl6TTjNIMYJb.jpg", title : "Iskre v času;Režija: Jurij Gruden;Senca Studio (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/8RlFNuWJflATX.jpg", title : "LGBT_SLO_1984;Režija: Boris Petkovič;Zavod Kineki (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/k1adCnn3PHaO.jpg", title : "Jaz sem Frenk;Režija: Metod Pevec;Vertigo (2018)" }, {image : "/media/uploads/animation/D6Da8_YOtQmFP.jpg", title : "Inventura;Režija: Darko Sinko;December (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/HW2NqBQGAZfRi.jpg", title : "Odpuščanje;Režija: Marija Zidar;Vertigo (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/xpqzvvLR9Oku.jpg", title : "Zgodovina ljubezni;Režija: Sonja Prosenc;Monoo (2018)" }, {image : "/media/uploads/animation/2byxsgm50sn5oV0.jpg", title : "Tako se je končalo poletje;Režija: Matjaž Ivanišin;Staragara (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/MLr5935I2Cwh.jpg", title : "Prasica, slabšaln izraz za žensko;Režija: Tijana Zinajić;December (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/1oIrrLJYgJSckX.jpg", title : "Zastoj;Režija: Vinko Moderndörfer;Forum Ljubljana (2021)" }, ]