Vloga ustanoviteljev v kolektivnih organizacijah = 0!

Datum objave: 01.06.2022

AIPA že več kot leto dno čaka na odgovor pristojnega organa glede razširitve dovoljenja. Dejstvo je, da AIPA upravlja kolektivne pravice v izjemno omejenem obsegu ter na podlagi zastarelega dovoljenja. Nadomestila zbiramo samo v primeru kabelske retransmisije (pa še to samo za soavtorje) in v primeru privatnega reproduciranja (za vse kategorije imetnikov pravic).

AIPA je že leta 2011 oddala vlogo za razširitev dovoljenja, vendar smo po skoraj devet let dolgem trajanju postopka (ki je zahteval tudi postopke pred upravnim sodiščem – ki jih je AIPA dobila), po tehtnem premisleku odnehali. Takrat smo namreč ravno implementirali Direktivo o kolektivnem upravljanju, ki je prinesla mnoge spremembe.

Upali smo, da tudi glede dodeljevanja novih dovoljenj.

Ali o razširitvi obstoječih.

Ugotavljamo da je postopek pri podeljevanju novih dovoljenj očitno tako mukotrpen, da samo zadnje res novo dovoljenje dobili za delitev nadomestil iz privatnega reproduciranja za AV dela daljnega leta 2010 (AIPA).

Namenoma smo prezrli organizacijo Kopriva k.o., saj je šlo pri njenem dovoljenju le za ureditev nečesa, kar se je v bistvu že upravljalo na podlagi začasnih dovoljenj – torej ne gre za novo dovoljenje.   

V desetletju čakanja na boljše čase pa se je zgodilo veliko: od Pekinške pogodbe na eni strani, do izjemnega razvoja načinov uporabe, katerim dovoljenja, izdana leta 2010 ne morejo slediti. Kaj šele dovoljenja, izdana v prejšnjem tisočletju.

Potrebna je temeljita analiza izdanih dovoljenj, odločevalci pa bi morali locirati sive lise in narediti vse, da se čim prej zapolnijo.

Na AV področju je namreč še veliko tega, kar je potrebno postoriti, da bi imeli 'kolektivno' okolje, kot ga imajo kolegi v Španiji, Italiji ali na Poljskem. Slovenski imetniki pravic si ga zaslužijo.

V nadaljevanju bomo skušali identificirati eno od možnih zadev, ki morda povzročajo težave odločevalcem. Naj na tem mestu spričo več kot leto dni trajajoče zamude pri prenosu dveh izjemno pomembnih direktiv za imetnike pravic navedemo, da je Slovenija bila CRM direktivo sposobna prenesti med prvimi petimi (!) državami. In morda prav v tem hitenju, ki je presenetilo vse deležnike, in ki je prineslo veliko nedoslednosti v ZKUASP, tičijo tudi vzroki za izjemno počasen razvoj kolektivnega upravljana pri nas. Tako zdaj, ko je fokus na prihodkih imetnikov pravic (in ne na nadzoru nad delovanjem kolektivnih organizacij), globoko zamujamo. Znamo kot država res le »kaznovati«, »ustvarjati« pa ne razumemo najbolje?

Kakorkoli že, Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP)[1] je precej podrobno uredil pravni položaj organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, pri čemer je opredelil tudi praktično vse elemente njihove pravnoorganizacijske oblike. Tako v 15. členu določa, da mora firma ali ime kolektivne organizacije vsebovati oznako k.o.

Takšna vrsta oznake v firmi ali imenu pravne osebe je v vseh njihovih statusnih oblikah bistveni element njihove pravnoorganizacijske oblike, saj mora biti že iz firme ali imena razvidno, za kakšno vrsto pravnoorganizacijske oblike gre (d.o.o., d.d., idr.).

Nadalje zakon v svojem 22. členu ureja vse organe upravljanja kolektivne organizacije, v členih, ki sledijo pa podrobno ureja tudi vse njihove pristojnosti ter medsebojna razmerja, kar so najpomembnejši elementi vseh pravnoorganizacijskih oblik.

Iz navedene ureditve temeljnih statusnih elementov kolektivne organizacije bi lahko sklepali, da k.o. predstavlja novo pravnoorganizacijsko obliko »sui generis«.

Vendar pa je zakon nespretno povezal to vprašanje že z ureditvijo samega načina nastanka kolektivnih organizacij.

Tako je v svojem 4. členu določil, da je kolektivna organizacija pravna oseba, ki je pridobila dovoljenje pristojnega organa in je na podlagi pooblastila imetnika pravic ali ZKUASP pooblaščena za kolektivno upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist, pri čemer je to njena edina in glavna dejavnost, in izpolnjuje eno ali obe od naslednjih meril:

- je v lasti ali pod nadzorom svojih članov;

- je nepridobitna.

Ta določba predstavlja praktično nedosleden direktni prepis (ne transpozicijo) točke (a) prvega odstavka 3. člena Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Direktiva)[2]   ter   izdajanju   več   ozemeljskih   licenc   za   pravice  za  glasbena  dela  za  spletno  uporabo  na  notranjem trgu.

Slednja v okviru definicije svojih pojmov določa, da »organizacija za kolektivno upravljanje pravic« pomeni vsako organizacijo, ki je z zakonom ali z dodelitvijo (očitno gre za nedosleden prevod izraza »way of assignment« oz. »par voie de cession«), licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom pooblaščena za upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu več kot enega imetnika pravic in v skupno korist teh imetnikov pravic, pri čemer je to njen edini ali glavni namen, in ki izpolnjuje eno ali obe merili, navedeni tudi v ZKUASP.

»Francosko besedilo tč.q 1. odst 3. člena Direktive 2014/26/EU: «organisme de gestion collective», tout organisme dont le seul but ou le but principal consiste à gérer le droit d’auteur ou les droits voisins du droit d’auteur pour le compte de plusieurs titulaires de droits, au profit collectif de ces derniers, qui y est autorisé par la loi ou par voie de cession, de licence ou de tout autre accord contractuel, et qui remplit les deux critères suivants ou l’un d’entre eux«

Direktiva očitno v ničemer ne ureja statusa kolektivnih organizacij, še manj pa ureja način njihovega nastanka. Direktiva v okviru svoje definicije v njej uporabljenih pojmov določa samo glavne značilnosti, ki jih mora izpolnjevati katera koli organizacija, ki namerava izvajati dejavnost kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, nikakor pa ne ureja načina njenega nastanka.

Ureditev načina njenega nastanka je tako prepuščena nacionalnim zakonodajam.

Snovalci slovenskega ZKUASP so pri prenosu določbe te direktive dodali izraz »pridobi dovoljenje«, ki so ga tolmačili kot konstitutivni pogoj za nastanek kolektivne organizacije, ne pa kot pogoj za začetek njenega delovanja.

S tem so v slovensko statusno pravo vnesli velikansko zmedo.

V slovenskem pravu pri prav nobeni pravnoorganizacijski obliki pridobitev upravnega dovoljenja ni pogoj za njen nastanek, ampak samo za začetek izvajanja dejavnosti, ki je vezana na upravno dovoljenje.

Tako lahko gospodarska družba registrira katero koli dejavnost. Posamezne dejavnosti, ki so vezane na pridobitev upravnega dovoljenja, pa lahko začne izvajati šele z njegovo pridobitvijo.

Ureditev nastanka kolektivnih organizacij, ki je vezana na upravno dovoljenje, pa povzroča nevzdržno stanje pri njihovem praktičnem oblikovanju. Ta ureditev namreč predpostavlja, da lahko pridobi dovoljenje posamezna organizacija, ki že ima svojo pravno organizacijsko obliko.

Takšna ureditev bi bila do neke mere celo sprejemljiva, če bi pravno organizacijska oblika te organizacije s pridobitvijo dovoljenja prenehala in bi ta nadaljevala svoje delo v pravno organizacijski obliki kolektivne organizacije.

Vendar je ZKUASP v prvem odstavku svojega 22. člena, ki določa, da se ne glede na zakone, ki urejajo statusno obliko pravne osebe, ki je kolektivna organizacija, za njeno upravljanje uporabljajo določbe ZKUASP. S tem zakon praktično uvaja dvojnost pravno organizacijske oblike organizacije, ki po pridobitvi dovoljenja pridobi pravni položaj kolektivne organizacije, istočasno pa naj bi ohranjala tudi svojo dotedanjo pravno organizacijsko obliko, kar je absurdno.

Celo več - takšno stanje je v nasprotju s samim ZKUASP in sicer njegovim 4. členom, ki zahteva, da je kolektivna organizacija v lasti in pod nadzorom njenih članov. Tako lahko imamo situacijo, ko je dovoljenje pridobil zasebni zavod, katerega ustanovitelji niso člani sedaj novonastale kolektivne organizacije. Poleg tega imajo ti ustanovitelji po Zakonu o zavodih posebne ustanoviteljske pravice, preko katerih lahko odločilno vplivajo na delovanje organizacije kar pomeni, da kolektivna organizacija, ki je pridobila dovoljenje v pravno organizacijski obliki zasebnega zavoda, ni v lasti in pod nadzorom svojih članov. To pa je v nasprotju z omenjenim temeljnim načelom ZKUASP in Direktive, da mora biti kolektivna organizacija v lasti in pod nadzorom njenih članov.

Še bolj nevzdržna se takšna ureditev kaže v samem postopku nastajanja kolektivne organizacije. Organizacije, ki skušajo pridobiti dovoljenje za izvajanje kolektivnega upravljanja, imajo svojo lastno pravno organizacijsko obliko, ki jo urejajo njihovi statusni zakoni. Če želijo pridobiti dovoljenje, morajo prilagoditi večino svojega statusa zahtevam ZKUASP, pri tem pa pridejo v neposredno nasprotje z lastnim statusnim zakonom.

Tako mora v primeru zasebnega zavoda slednji po ZKUASP ustanoviti skupščino in nadzorni odbor kot organa upravljanja in nadzora, kar so organi, ki jih Zakon o zavodih[3] sploh ne pozna.

V obdobju pridobivanja dovoljenja tako sploh ni jasno, ali je takšna organizacija še zasebni zavod ali je kaj drugega, ker kolektivna organizacija še ni, saj še ni pridobila dovoljenja.

Še bolj absurdna pa je situacija v primeru, če takšna organizacija ne uspe pridobiti dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Po vsej verjetnosti bi morala svojo pravno organizacijsko obliko prilagoditi svoji prvotni pravno organizacijski obliki, pri čemer pa zopet ni jasno, kdaj bi morala to storiti. Lahko samo ugibamo, da bi to bilo po vsej verjetnosti takrat, ko bi bila njena zahteva za pridobitev dovoljenja pravnomočno zavrnjena, kar pomeni, da bi se to zgodilo na podlagi končanega upravnega spora.

Glede na dosedanje izkušnje, da lahko postopek izdaje dovoljenja traja tudi 8 let in več, bi to pomenilo, da bi takšna organizacija brez prave pravno organizacijske oblike lahko delovala celotno takšno obdobje in bila v tem času ves čas organizirana v nasprotju s svojim temeljnim zakonom.

Če bi bili pravno dosledni, potem takšna organizacija v tem času praktično ne bi mogla delovati, saj odločitve njenih organov, ki so organizirani v skladu z ZKUASP, ne bi bile veljavne, ker še niso kolektivna organizacija, tako da bi morali odločitve sprejemati organi, kot jih določajo njihovi statusni zakoni.

V primeru zasebnega zavoda bi to pomenilo, da v tem obdobju odločitev ne more sprejemati skupščina kot organ, ki ga določa ZKUASP, ampak svet zavoda kot ga določa Zakon o zavodih. Problem pri tem pa je v tem, da organi osnovne organizacijske oblike sploh ne obstajajo več, ker se je organizacija de facto že preoblikovala v skladu z zahtevami ZKUASP.

Dodatno se postavlja vprašanje, kakšen je položaj posameznikov, ki imajo na podlagi temeljne statusne oblike posebne pravice v teh organizacijah. Primer je zopet zasebni zavod, pri katerem imajo njegovi ustanovitelji na podlagi Zakona o zavodih posebne ustanoviteljske pravice. Te ustanoviteljske pravice jim v obdobju pridobivanja dovoljenja za kolektivno upravljanje nedvomno pripadajo, vprašanje pa je, kaj se zgodi z njimi, ko zavod pridobi dovoljenje.

Po našem mnenju te pravice s pridobitvijo dovoljenja ugasnejo, ker bi bila sicer takšna organizacija organizirana v nasprotju z omenjenim 4. členom ZKUASP. Posledično temu bi moralo registrsko sodišče ustanovitelje takšnega zavoda po uradni dolžnosti izbrisati iz registra.

Podoben položaj obstaja tudi pri razširitvi obstoječega dovoljenja in to še toliko bolj, ker je organizacija, ki je zahtevala razširitev, že pridobila dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic in torej po svoji pravno-organizacijski obliki že deluje kot kolektivna organizacija - k.o.

Glede na to ni nobene pravne podlage, da bi morala v postopkih razširitve dovoljenja iskati kakršnakoli soglasja ustanoviteljev zasebnega zavoda, ker bi bil to v nasprotju s pravnim položajem kolektivne organizacije, kot ga določa ZKUASP.

Tako lahko z gotovostjo zaključimo, da tudi AIPA, ki je kolektivna organizacija in ki ima dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, za širitev tega dovoljenja ne potrebuje soglasja ustanoviteljev pravno-organizacijske oblike (zasebnega zavoda), ki je na podlagi ZKUASP pridobila osnovno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic.

Vse kar potrebuje, je jasno izražena volja članov, dokazano uspešno delovanje in repertoar.

Vse to AIPA ima. Čakamo le še na razširitev dovoljenja za nove oblike uporabe za člane, ki jih tako ali tako že stopamo, in za katalog, ki ga tako ali tako že upravljamo.

 


[1] Ur. l. RS, št. 63/16.

[2] UL L 84 z dne 20. marca 2014.

[3] Ur. l. RS, št. 12/19 in nasl.

Slika prikazuje dvojnost kolektivne organizacije po ZKUASP
[ {image : "/media/uploads/animation/uxJrm9pWck.jpg", title : "Verschwinden / Izginjanje;Režija: Andrina Mračnikar;Vertigo (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/z_QO4GQn5F.jpg", title : "Legenda o zlatorogu;Režija: Lea Vučko;Octopics (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/7RMyTbu7gjT.jpg", title : "Beli bojevnik v črni obleki;Režija: Maja Weiss;Bela film (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/kKPlQ2lSPX.jpg", title : "Vesolje med nami;Režija: Rahela Jagrič Pirc;Arsmedia (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/1oIrrLJYgJSckX.jpg", title : "Zastoj;Režija: Vinko Moderndörfer;Forum Ljubljana (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/8RlFNuWJflATX.jpg", title : "LGBT_SLO_1984;Režija: Boris Petkovič;Zavod Kineki (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/k1adCnn3PHaO.jpg", title : "Jaz sem Frenk;Režija: Metod Pevec;Vertigo (2018)" }, {image : "/media/uploads/animation/CDIYMZmwKn.jpg", title : "Orkester;Režija: Matevž Luzar;Gustav Film (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/xpqzvvLR9Oku.jpg", title : "Zgodovina ljubezni;Režija: Sonja Prosenc;Monoo (2018)" }, {image : "/media/uploads/animation/72nTb3FJr3G7C.jpg", title : "Polsestra;Režija: Damjan Kozole;Vertigo (2019)" }, {image : "/media/uploads/animation/2byxsgm50sn5oV0.jpg", title : "Tako se je končalo poletje;Režija: Matjaž Ivanišin;Staragara (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/s22spefONAhEjuW.jpg", title : "Kapa;Režija: Slobodan Maksimović;Senca Studio (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/2HMTZwXpJHqd.jpg", title : "Spacapufi;Režija: Jaka Ivanc;Strup produkcija (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/5nNIF95NJEvL.jpg", title : "Ne pozabi dihati;Režija: Martin Turk;Bela film (2019)" }, {image : "/media/uploads/animation/aF3ZJBnTLCEq5XH.jpg", title : "Septembrska klasa;Režija: Igor Šterk;A.A.C. Productions (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/HW2NqBQGAZfRi.jpg", title : "Odpuščanje;Režija: Marija Zidar;Vertigo (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/qW_vixhBTuLKJ.jpg", title : "Nekoč so bili ljudje (2021);Režija: Goran Vojnović;Arsmedia (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/IcCMwWabbDDF9.jpg", title : "A ti mene vidiš?;Režija: Jan Cvitkovič;Zavod Solsticij (2022)" }, {image : "/media/uploads/animation/srBBcMxyri.jpg", title : "Žica;Režija: Tiha Gudac;OFF World/URGH! (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/Dkl6TTjNIMYJb.jpg", title : "Iskre v času;Režija: Jurij Gruden;Senca Studio (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/D6Da8_YOtQmFP.jpg", title : "Inventura;Režija: Darko Sinko;December (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/MLr5935I2Cwh.jpg", title : "Prasica, slabšaln izraz za žensko;Režija: Tijana Zinajić;December (2021)" }, {image : "/media/uploads/animation/RSlwCIYpgC.jpg", title : "Jezdeca;Režija: Dominik Mencej;Staragara (2022)" }, ]