Drage članice in člani,

v AIPA od samega začetka izjemno pozornost posvečamo transparentni in razumljivi komunikaciji s svojimi člani o vseh ključnih informacijah, k čemur nas zavezuje tako zakonodaja kot dobre poslovne prakse, ki jim sledimo v našem delovanju. Vse podrobnosti o deponiranih sredstvih, delitvi sredstev in namenskih skladih so vsako letno jasno in pregledno zapisane v letnih poročilih, mnogokrat smo jih na željo članov pojasnili na sejah skupščin. Podatke o sredstvih redno preverja tako Nadzorni svet AIPA kot tudi neodvisne revizijske hiše, ki potrjujejo našo uresničevanje zaveze transparentnega poslovanja in prikaza podatkov.

Kljub temu, da so vsi podatki redno preverjani in nedvomno razumljivo ter podrobno zapisani v javno dostopnih dokumentih, se vsako leto znova pojavljajo ista vprašanja, povezana z deponiranimi sredstvi, delitvi in namenskimi skladi. V duhu kooperativnega sodelovanja v dobro učinkovite zaščite pravic AV sektorja v Sloveniji v prihodnje s ponavljanjem odgovorov na tovrstna vprašanja ne želimo več obremenjevati poteka skupščin AIPA. Nekaj klikov je dovolj za dostop do podatkov.

Naše delo, tudi na skupščinah usmerjamo v razvoj in aktivno zaščito pravic vas, naših članov. Ponosni smo, da širimo obseg pravic, gradimo ugled in zvišujemo prepoznavnost tako doma kot v mednarodni skupnosti, predvsem pa nenehno povečujemo maso zbranih nadomestil, v korist vseh naših članov oz. imetnikov pravic. Naj tudi tukaj izpostavimo, da je AIPA od leta 2010 do danes zbrala več kot 57 milijonov evrov nadomestil. Leto 2022 je AIPA zaključila z izjemnimi rezultati – pridobili smo nova dovoljenja in ustvarili odlične poslovne rezultate. Vsota zbranih nadomestil je presegla  6,3 milijona evrov, rekordnemu številu imetnikom pravic - 2.631, smo izplačali več kot 3,7 milijona evrov. Glede na zastavljene cilje pri pridobivanju novih dovoljenj pričakujemo, da bomo že letos v zbranih sredstvih presegli mejo 7 milijonov evrov. To tudi pomeni, da se bodo tako letos kot tudi v prihodnje, povečevala izplačila imetnikom pravic.

Vam, naši člani, je namenjeno tudi ponovno pojasnilo v nadaljevanju in prepričani smo, da te vsebine dovolj nazorno odgovarjajo na vaša vprašanja.

Gregor Štibernik, direktor AIPA

3.11.2023

Postopek v zvezi z deponiranimi sredstvi

Brez vednosti skupščine ter brez kakršne koli vednosti in odobritve članov, predvsem pa v popolni opreki z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah je pet fizičnih oseb 14. avgusta 2014 skušalo prevzeti upravljanje AIPA: Tomaž Grubar, tedaj podpredsednik SAZAS, je pridobil ustanoviteljske pravice tedaj že hudo bolnega gospoda Milana Ljubića. AIPA, URSIL in članstvo skupščin o tem nismo bili obveščeni. Skupaj z Matjažem Žbontarjem so brez vednosti članstva in URSIL spisali nov ustanoviteljski akt in imenovali Matjaža Žbontarja za v. d. direktorja, te spremembe pa uspeli registrirati na Registrskem sodišču.

Matjaž Žbontar je nato s sodelavci v nekaj dneh, ko je bil v registru AJPES vpisan kot direktor, iz tedanjih prostorov AIPA nemudoma odtujil vso pisarniško in računalniško opremo ter tudi podatke o celotnem plačilnem prometu AIPA, vključno z nakazili honorarjev in nadomestil.

Tedanji Svet Zavoda AIPA je hitro ukrepal. Glede na nasilnost teh dejanj ter že izvršeno odtujitev opreme je bilo namreč upravičeno pričakovati tudi odtujitev finančnih sredstev. Da se to ne bi zgodilo, je tedanji Svet Zavoda AIPA naložil direktorju, da sredstva deponira na fiduciarnem računu odvetnika.[1]

Okrožno sodišče je teden dni pozneje poskus sovražnega prevzema preklicalo in vzpostavilo prejšnje stanje, skupina pa finančnih sredstev na srečo ni uspela odtujiti. Kakšne bi bile posledice, če bi jim uspelo, si lahko samo mislimo, saj smo na vračilo odtujene pisarniške opreme čakali vrsto let, računalnika pa nismo nikoli več videli (vse to je zelo podrobno opisano v letnih poročilih 2014, 2015 in 2016 ter tudi pozneje).

Iz letnih poročil jasno izhaja, da je bil večji del sredstev, deponiranih pri odvetniku, vrnjen leta 2014, preostala sredstva na fiduciranem računu pa so bila delno zmanjšana za nagrado za zastopanje AIPA v postopku zoper zavezanca TOTAL TV d.o.o.[2] Kot navedeno v letnem poročilu, je bila leta 2018 s pravnim naslednikom tega zavezanca, družbo TELEMACH d.o.o., uspešno sklenjena poravnava v višini 1.123.265,41 EUR s pripadajočim DDV. Zaradi uspešno vodenega postopka je odvetniku v skladu z dogovorom pripadla nagrada, tako da je stanje dolga odvetnika do AIPA na dan vložitve predloga za izvršbo posledično znašalo 247.184,86 EUR s pripadki.

Navkljub temu, da nekateri postopki glede ustanoviteljstva še vedno tečejo, je AIPA pozvala odvetnika k vračilu preostalega zneska. Ker do vračila sredstev ni prišlo, je AIPA zoper odvetnika sprožila ustrezne pravne postopke, pozneje pa vtoževala plačilo dolga, ki je na dan vložitve predloga za izvršbo (november 2019) znašal 247.184,86 EUR s pripadki.

Kot je razvidno iz letnega poročila, je bila konec leta 2022 med AIPA in toženo stranko, odvetnikom Borutom Bernikom Bogatajem, dosežena poravnava. Prvi obrok v dogovorjeni, 10 let trajajoči poravnavi je bil AIPA nakazan decembra 2022, naslednji je predviden za leto 2024.  

Delitev zbranih sredstev

Glede neizplačanih avtorskih honorarjev, dodeljenih na nivoju soavtorskih udeležb za vsako posamezno predvajanje AV dela, pojasnjujemo, da AIPA obdeluje podatke o tem, katera dela so bila predvajana in za vsako predvajanje posebej tudi ustrezno alocira sredstva.

V naslednjih korakih se pogosto soočimo s pomanjkljivostjo podatkov, potrebnih za izplačilo imetnikom pravic. Slednje velja predvsem za tuje imetnike pravic, saj univerzalna baza podatkov imetnikov pravic ne obstaja.

Upoštevati je treba, da AIPA skladno s 105. členom Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) zbere in deli avtorske honorarje kar sedmim kategorijam soavtorjev vsakega uporabljenega avdiovizualnega dela. ZASP je tako status soavtorja priznal bistveno širšemu krogu imetnikov pravic kot ga v praksi poznajo tuje ureditve. Te namreč po pravilu upoštevajo največ tri kategorije soavtorjev, vsaj štirim pomembnim soavtorjem pa pravic ne priznavajo. Zato vseh sredstev, ki jih AIPA v Republiki Sloveniji zbere za vse kategorije soavtorjev, prek sistema sporazumov sestrskim organizacijam v tujini ne more izplačati.

Da se s temi zadevami ne srečuje samo AIPA, temveč gre za izzive, s katerimi se soočajo vse kolektivne organizacije, kaže tudi besedilo CRM direktive. Slovenija je direktivo uspešno prenesla v naš pravni red, navkljub nasprotovanju zlasti ene kolektivne organizacije, katero je nekaj let (sodba sodišča pravi da protizakonito) soupravljal tudi Tomaž Grubar. Tako je tudi pri nas postopek obravnavanja nedodeljenih avtorskih honorarjev natančno določen, konkretno v določbi 35. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). AIPA temu postopku v celoti sledi, o tem pa vsakokrat poroča tudi v letnem poročilu, ki je revidirano s strani pooblaščenega revizorja.

AIPA je vzpostavila pregleden in z zakonodajo usklajen sistem zbiranja in delitve ter je prva kolektivna organizacija v Sloveniji, ki deli avtorske honorarje in nadomestila iz naslova uporabe AV del. Vse do končnega obračuna najmanj pet let skozi različne sisteme in baze intenzivno išče in zbira podatke o vseh imetnikih pravic. In obratno, imetniki pravic lahko vsaj pet let po zaključku leta, na katerega se obračun nanaša, pri AIPA bodisi registrirajo svoje delo ali pa sporočijo podatke, potrebne za izplačilo. Neredko se dogaja, da tudi sami imetniki z zakasnitvijo prijavljajo svoja dela na svojih matičnih kolektivnih organizacijah, ki nas nato z nekaj letno zamudo obvestijo o povečanem obsegu svojega repertoarja. Proces delitve je ravno zato nenehen in je stalno v teku, od prve do končne delitve več kot pet let kasneje. Zato se tudi zneski za posamezno preteklo leto z vsakim novim obračunskim letom znižujejo.

Namenski skladi

Izplačila v namenske sklade so bila izvedena v skladu z zakonom in s pravili AIPA[3] Ta pravila določajo pogoje za izplačilo, med drugim tudi, da lahko sredstva iz sklada prejme oseba, ki je vpisana v evidenco članov AIPA ali v evidenco imetnikov pravic pri AIPA.

Skladi so oblikovani po namenu, kot to predvideva ZKUASP v 33. členu. Sredstva, zbrana v namenskih skladih, se delijo v skladu s prej omenjenimi pravili, ki so potrjena na skupščini AIPA in usklajena z ZKUASP.

AIPA je v letu 2022 izvedla skupaj za 520.000 EUR vplačil v namenske sklade in za 604.126,97 EUR izplačil. AIPA iz namenskih skladov izplačuje tudi v prvi polovici naslednjega koledarskega leta, o vplačilih v namenske sklade pa običajno odloča skupščina AIPA na skupščini, ponavadi maja ali junija.

Zmotno je prepričanje, da se sredstva v namenskih skladih kopičijo, saj je zaradi dinamike vplačil in izplačil iz namenskih skladov nujno, da določena sredstva v namenskih skladih ostanejo tudi ob koncu koledarskega leta.

V vsakem letnem poročilu je obsežno poglavje namenjeno prav namenskim skladom, kjer so zadeve zelo podrobno obrazložene, pridan pa je tudi seznam prejemnikov sredstev.

''V času, ko naj bi bila glavna skrb zatiranje škodljivcev na krompirju, se moramo tako ukvarjati z zatiranjem ovadb … kako preprečiti njihovo razraščanje, ko so iz polja tragikomedije že zdavnaj preskočile na njivo absurda?''

 
Marko Radmilovič, Ovadi me nežno, 15.6.2021
 
…
 
16. junij 2020. Natanko pred letom dni. Skupščina AIPA. Bila bi običajna, še ena v vrsti. Za marsikoga najbrž birokratsko dolgočasna, če je ne bi Matjaž Žbontar in Blaž Rant izkoristila za ponovni performans napada na AIPA. Pod točko razno, seveda.
 
Začetek avgusta 2020. Prispevek Jele Krečič v Sobotni prilogi Dela. O priljubljeni slovenski panogi: diskreditaciji izpostavljenih posameznikov, ki so se izkazali s svojim delom in rezultati. Tudi mednarodnimi.
 
Konec avgusta 2020. Policijska uprava Ljubljana. Že dvajseto (!) zaslišanje direktorja AIPA v zadnjih desetih letih. Tokrat zaradi »suma storitve kaznivega dejanja goljufije, poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja«.
 
Ovaditelji? Tokrat celo izjemoma podpisani:
 

- Matjaž Žbontar, v preteklosti celo za nekaj dni nezakoniti direktor AIPA, ki je poleg gore dokumentov odsvojil tudi vso pisarniško pohištvo, odtujeno premoženje pa delno vrnil šele leta pozneje po podani kazenski ovadbi;

- Blaž Rant, nekdanji direktor SAZAS in zastopnik Andreja Kregarja (oz. zdaj že bivšega podjetja Mediapro), ter

- Tomaž Grubar, ki je kar 4 leta (2010 – 2014) protizakonito zasedal svoje mesto na SAZAS.

 
Glavni očitek? Kopica nepravilnosti, ponarejam dokumente in listine ter odtujujem premoženje, poleg tega pa še goljufam. Očitno že vse od aprila leta 2010 dalje.
 
Vse ovadbe v zadnjem desetletju sem imel tokrat razgrnjene pred sabo. Več kot 20 (!) jih je bilo. V veliki večini so bile nepodpisane, anonimne, kar veliko pove o ovaditeljih. Priznam, bil sem osupel nad količino. Nad vsebino niti ne. Že ljubiteljski komparativist zlahka ugotovi, da vse izvirajo iz istega gnezda.
 
Cilj je jasen: da se AIPA odvzame dovoljenje. Na vsak način in z vsemi sredstvi. Zlasti z blatenjem
 
Vsebino ovadb in tožb je Žbontar za govornico na zadnji seji skupščine AIPA sicer zanikal. Ob tem pa svoje vizije boljšega kolektivnega upravljanja avtorjem, igralcem in lastnim kolegom, producentom, kot mnogokrat prej ni razložil. Nič nenavadnega, saj ovaditelji kljub vsej svoji ofenzivnosti, izkazani tekom desetletja, niti enkrat niso izkoristili možnosti regularnega (so)odločanja na AIPA. Na sejah skupščin namreč iz njihovih ust ni bilo slišati niti enega konkretnega ali konstruktivnega predloga sprememb v obliki, ki bi njihovim kolegom omogočila odločanje na skupščini.
 
Za lažje razumevanje obsega ofenzive: ob več kot dvajsetih (20+!) ovadbah je do sedaj zoper AIPA potekalo kar 36 (!) postopkov na sodišču. V sedmih (7) je bil tožnik Matjaž Žbontar, v devetih (9) Tomaž Grubar, v kar dvanajstih (12) SAZAS, Matjaž Brumen, nekdanji član organov SAZAS, v treh (3), tožbe pa so vlagali med drugimi še Andrej Kregar, Sebastjan Artič ter društvo AVA (ki se je na nezakoniti skupščini, na kateri je zasedel mesto organa upravljanja tudi Grubar, pripojilo SAZAS-u). Poleg tega je v teku vsaj še pet (5) postopkov zoper dovoljenje Koprive, ki za imetnike pravic, med katere sodijo tudi avtorji, igralci in producenti AV del, zbira nadomestila za privatno reproduciranje.
 
Kazenski postopki so resna stvar. Zato je prijave in ovadbe bistveno težje podkrepiti s svojim podpisom. Med večino anonimnih sta z imeni tako razkriti samo dve: ena iz februarja 2020 (Žbontar, Kregar in Grubar) ter ena iz leta 2015 (Grubar na podlagi podatkov Brumna).
 
Poleg več deset ovadb na policijo so bili AIPA, poslovodstvo ter člani tedanjega Sveta zavoda in Strokovnega sveta neštetokrat naznanjeni tudi na URSIL in FURS. V Državni zbor so se pošiljale peticije za ukinitev AIPA. Pisma romajo tudi na mednarodne organizacije. In še bi lahko naštevali.
 
Slika je jasna: pritožujejo, ovajajo in tožarijo vsa leta samo trije. Od teh eden niti član AIPA ni, saj je svoje pravice raje prepustil v upravljanje Švicarjem. Drugi je sicer član, vendar ni prijavil niti enega AV dela. Svoja AV dela je raje registriral, khm, v Švici. Svojih del torej nista prijavila dva od navedene trojice. Tretji pa jih sicer je, vendar je zenit svoje produktivnosti dosegel še preden je bila AIPA sploh ustanovljena. Omenjeno trojico druži še nekaj: predstavljajo polovico (!) številčno skromnega članstva producentskega združenja GIZ SNAVP. Za primerjavo je potrebno zapisati, da so v Sloveniji aktivna še štiri producentska društva in gospodarska združenja, ki skupaj štejejo krepko preko 100 članov – torej 10-krat več kot GIZ SNAVP.
 
Z lahkotnostjo vlaganja tožb in ovadb omenjeni posamezniki postopoma žagajo ne samo veje, na katerih sami sedijo, temveč povzročajo škodo celotnemu drevesu AV sektorja, še posebej lastnim stanovskim kolegom producentom. Odžagane veje bodo tako lahko služile le za kurjenje pod tistimi redkimi mostovi, ki jih še niso požgali za sabo.
 
In kdaj se bo ta gonja končala?
 
Morda se odgovor skriva v eni od prijav, v kateri Matjaž Žbontar desetletje tožarjenj opraviči s tem, da »…zadeve kljub številnim prijavam ne pridejo do pravega epiloga…«.Sklepamo, da je – prosto po Matjažu, Andreju in Blažu – edini pravi epilog le »obsojena« AIPA.
 
Vse polomije z izgubljenimi tožbami in z več kot 20 zavrženimi ovadbami v zadnjem desetletju očitno ne zaležejo. Niso »prave«. Samo po sebi se zastavlja vprašanje, zakaj je omenjena trojica tako glasna in nasilna? Le čemu to 10-letno streljanje? Od kje fantom 'energija'? Komu koristi ukinitev AIPA?
 
In zlasti - kdo financira njihovo početje?
 
Za odgovor se je verjetno treba vrniti v čas pred letom 2010. Podatki za leto 2009 povedo, da je bilo za AV dela oddvojenega cca. 1,6 MIO € (ostalo pa za pravice izdajateljev TV programov in tega ne gre mešati!). Denar za leto 2009 je neselektivno in v celoti romal v Švico. Teh nadomestil slovenski imetniki pravic na AV delih niso videli. Prav tako niso imeli možnosti odločanja o tarifah. Tudi o načinu delitve ne. Denar iz Švice v desetletju pred ustanovitvijo AIPA so dobivali štirje imetniki pravic. Verjamem, da jih ni treba poimensko navajati. Dovolj je vpogled v tiste prijave kriminalistom, ki so podpisane. Mimogrede še to: ob prejemanju denarja iz Švice nikakor niso našli časa, da bi o sredstvih, ki čakajo Slovence v Švici, obvestili še druge svoje kolege iz AV področja.
 
O tem, da je bil sistem v letih 1999 – 2010 urejen zelo »po domače«, so poročali številni mediji. Da te »rabote« niso v skladu z našim pravnim redom, pa je večkrat potrdilo tudi sodišče. Kljub zakonu, ki je jasno določal obveznosti in dolžnosti kolektivne organizacije, tedanji nosilec začasnega dovoljenja ni sprejel tarife, ni vodil baze AV del, ni registriral upravičencev, ni obdeloval sporedov predvajanih del, ni izvedel niti ene delitve...
 
Pravi in zakonsko skladen sistem imamo v Sloveniji šele od leta 2010 dalje. Vzpostavila ga je prav AIPA! Z dodelitvijo stalnega dovoljenja AIPA se je neregulirani hudournik denarja v tujino prekinil, štirje, ki so se prej odžejali v skromnem potočku, ki je nekontrolirano tekel nazaj v Slovenijo, pa so od leta 2010 dalje prisiljeni delovati v novem preglednem okolju. AIPA je od takrat zbrala že več kot 40 MIO EUR nadomestil, sredstva se pregledno delijo med stotine imetnikov pravic doma, na podlagi sporazumov o zastopanju pa še med tisoče imetnikov v tujini.
 
Učinkovitost danes in včeraj? Letno povprečje zbranih nadomestil v zadnjem desetletju znaša več kot 4 MIO EUR. V primerjavi s povprečjem prejšnjega desetletja – to je namreč znašalo manj kot 1 MIO EUR na leto za AV dela – imamo danes štirikrat bolj učinkovit sistem, v katerem končno sodelujejo tudi slovenski imetniki pravic!
 
…
 
V uvodoma omenjenem članki je Jela Krečič dala še en lep nasvet: če smo kdaj zmedeni glede tega, koliko in kaj je kdo naredil, preskočimo domače zdrahe in poglejmo dosežke in ugled v tujini. Kriteriji uspeha namreč niso raketna znanost, zato so mnoge razprave namenjene samo diskreditaciji v domačem okolju.
 
AIPA je s strani tisoče imetnikov pravic in desetin tujih organizacij v zaupanje in v upravljanje prejela 1,4 milijona AV del. AIPA je ne samo mednarodno priznana organizacija, temveč kot edina izmed kolektivnih organizacij v Sloveniji že od ustanovitve dalje zaseda mesta tudi v najvišjih organih upravljanja krovnih evropskih in svetovnih organizacij. Trenutno kar v petih: CISAC W&DW, SAA, FERA, AEPO-ARTIS in SCAPR.
 
Stroški poslovanja glede na prihodke pa so polovico nižji, kot pri največji kolektivni organizaciji pri nas. Polovico nižji v odstotkih, v absolutnih številkah pa stroški AIPA predstavljajo zgolj 1/3 stroškov organizacije, katero je nekaj časa nezakonito soupravljal prav Tomaž Grubar.  
 
Ali poleg teh preverljivih in javno objavljenih kazalcev uspešnosti res potrebujemo še kakšen bolj jasen in nedvoumen signal, priznanje in potrditev trdega in pravega dela v minulem desetletju?
 
Za mnoge je AIPA tudi nenavadno svetel zgled sožitja producentov, igralcev in avtorjev, česar ni možno doseči brez trdega in transparentnega dela. AIPA vztraja pri odličnih odnosih prav z vsemi reprezentativnimi združenji – tudi producentskimi – tako na lokalni, regionalni kot na globalni ravni. Redno in aktivno sodelujemo na regionalnih in mednarodnih konferencah, simpozijih in drugih dogodkih, tudi v okviru WIPO in EPO. In ne samo to – mnoge mednarodne dogodke zna AIPA pripeljati tudi v Slovenijo in tako pomaga krepiti tudi kongresni turizem.
 
Kdor se ukvarja s kriminalom, takšnih rezultatov in takšnega statusa ne more doseči. K temu tudi ne stremi. Raje dela anonimno. Daleč od oči tako domačih kot tudi tujih imetnikov pravic.
 
…
 
Nekaj dni pred Božičem 2020. Domači naslov družine Štibernik. V poštnem nabiralniku pismo. Okrožno državno tožilstvo sporoča, da so bile prav vse kazenske ovadbe, ki so jih podali Sebastjan Artič, SAZAS, VPK PRO, Mangart in Fatamorgana, zavržene. Prav tako so bile zavržene tudi številne druge anonimne prijave.
 
Tudi skoraj 40 sporov, sproženih proti AIPA, je dočakalo epilog: prav vsi so bili končani v korist AIPA.
 
…
 
Pred nami je obdobje zahtevnega procesa implementacije direktiv v našo zakonodajo. Rezultat teh procesov bo usodno zaznamoval naslednje desetletje upravljanja z AV pravicami. 1000 članov AIPA in celoten AV sektor – tudi posamezni producenti – si težko privošči razdiralen odnos. Vrste bi morali strniti, čas, energijo in pozornost pa usmeriti v ureditev odnosov s spletnimi platformami, trenutno največjimi uporabniki AV produkcije.
 
…
 
Če sem že začel, pa naj še zaključim z mislijo Marka Radmiloviča iz njegovih Zapisov iz močvirja, tokrat malce prirejeno:
 
''Vsaka vložena ovadba bi morala Žbontarja, Grubarja, Ranta in še koga stati povprečno slovensko plačo. Denar bi se nabiral v sklad, iz katerega bi vsi člani AIPA, ki še nikoli v življenju nismo vložili nobene ovadbe, ali bili ovadeni – enkrat mesečno, dobili pri izbranem gostincu vrček piva zastonj.''
 
Zakaj?
 
Ker so za razliko od številnih anonimnih prijav dokumenti AIPA podpisni, poslovodstvo pa za razliko od prijaviteljev za dejanja odgovarja s svojim lastnim premoženjem.
  
 
Gregor Štibernik, 16.6.2021

Spoštovani,

skladno s 83. členom ZKUASP oz. 9. odstavkom 18. člena ZKUASP obveščamo vse imetnike pravic, ki so že pooblastili AIPA, oz. imetnike pravic, ki želijo pooblastiti AIPA, o pravicah iz 18. člena ZKUASP:

(1) Imetnik pravic pisno pooblasti kolektivno organizacijo za upravljanje določene avtorske pravice na določenem avtorskem delu in za ozemlja po lastni izbiri, ne glede na državo članico svojega državljanstva ali prebivališča ali državo članico sedeža kolektivne organizacije.

(2) Imetnik pravic lahko za upravljanje določene avtorske pravice na določenem avtorskem delu za določeno ozemlje pooblasti le eno kolektivno organizacijo. Kolektivna organizacija brez pooblastila imetnika pravic ne more upravljati avtorske pravice na določenem avtorskem delu.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek lahko pristojna kolektivna organizacija v primerih iz 9. člena tega zakona upravlja avtorske pravice brez pooblastila imetnika pravic.

(4) Imetnik pravic lahko sam, ne glede na pooblastilo kolektivni organizaciji, dovoli uporabo svojega avtorskega dela za nekomercialno rabo (za humanitarni, kulturni, izobraževalni namen ipd.). O tem imetnik pravic obvesti kolektivno organizacijo najpozneje 15 dni po izdaji takšnega dovoljenja.
(5) Kolektivna organizacija ne more zavrniti upravljanja pravic iz prvega odstavka tega člena, če upravlja takšne avtorske pravice na takšni vrsti avtorskih del na določenem ozemlju.

(6) Imetnik pravic lahko delno ali v celoti prekliče pooblastilo iz prvega odstavka tega člena. O tem mora pisno obvestiti kolektivno organizacijo en mesec pred začetkom učinkovanja preklica. Kolektivna organizacija lahko v statutu določi, da preklic pooblastila začne učinkovati z novim poslovnim letom.

(7) Imetnik pravic je upravičen do avtorskih honorarjev, ki jih je kolektivna organizacija zbrala za njegov račun za uporabo njegovih del do začetka učinkovanja preklica pooblastila. Do začetka učinkovanja preklica pooblastila ima imetnik pravic, ki je član kolektivne organizacije, enake pravice, kot drugi člani kolektivne organizacije.

(8) Kolektivna organizacija ne more pogojevati preklica pooblastila z zahtevo, da se za upravljanje avtorske pravice pooblasti druga kolektivna organizacija.

(9) Kolektivna organizacija mora pred pridobitvijo pooblastila obvestiti imetnika pravic o njegovih pravicah iz tega člena.

S spoštovanjem,

Gregor Štibernik, direktor