Delavnica: Avtorska pravica na enotnem digitalnem trgu

Datum objave: 03.02.2017

Danes se je zaključil uradni del mednarodne delavnica na temo Avtorska pravica na enotnem digitalnem trgu, katere glavna misel je bila zagotovitev pravičnega in proporcionalnega nadomestila avtorjem avdiovizualnih del.

Današnji dan je bil namenjen razmeram na avdiovizualnem področju. Dopoldanski del se je začel s predstavitvami sodnih postopkov na Norveškem in v Belgiji, nadaljeval pa s predstavitvijo študije o vplivu uvedbe satelitske in kabelske direktive. V popoldanskem delu pa je beseda tekla o izkušnjah na področju prizadevanj za uveljavljanje poštene evropske avtorske zakonodaje za ustvarjalce.

Delavnico sta Društvo slovenskih režiserjev in AIPA organizirata v sodelovanju z Združenjem evropskih filmskih režiserjev (FERA), mednarodnim Združenjem avdiovizualnih avtorjev (SAA) in Federacijo evropskih scenaristov (FSE). Srečanja sta se med drugimi udeležili tudi direktorica združenja FERA Pauline Durand-Vialle in direktorica SAA Cecile Despringre.

Odločitev krovnih organizacij, da se izvedbo omenjene delavnice zaupa slovenskim ustvarjalcem prav gotovo pomeni tudi potrditev dosedanjega šestletnega dela AIPA ter priznanje za delo na mednarodnem področju in napore pri zagotavljanju pravic za avtorje.

V okviru dogodka je 1.2.2017 nastal tudi zanimiv intervju s predsednikom Sveta zavoda AIPA Klemnom Dvornikom (vir: STA, pogovarjala se je Maja Čehovin Korsika). Ker se v drugi polovici dotakne tudi izzivov na področju kolektivnega uveljavljanja pravic, ga objavljamo tudi na našem spletnem mestu.

Obilo užitkov ob branju! 


Klemen Dvornik za STA: Pri filmu si je treba postavljati visoke standarde

Ljubljana, 1. februarja - Ime režiserja Klemna Dvornika se redno pojavlja v špicah televizijskih produkcij, konec decembra je TV premiero dočakal njegov drugi celovečerec Pod gladino. Po komediji Kruha in iger se je Dvornik podal v vode nordic noirja. Meni, da si je treba pri filmu postavljati visoke standarde, saj je ravno avdiovizualna ustvarjalnost najbolj na prepihu.

Vaš drugi celovečerni film Pod gladino, katerega decembrsko televizijsko premiero si je ogledalo 190.000 gledalcev, temelji na romanu Maje Novak Cimre. Zakaj ta roman?

K sodelovanju me je povabil urednik igranega programa na RTV Slovenija Jani Virk. Povabil me je k sodelovanju in me vprašal, kaj bi me zanimalo. Povedal sem mu, da je to raziskovanje neobljudenih polj v slovenski kinematografiji in da bi se rad lotil kriminalke. Predvsem me je zanimal britansko-skandinavski pristop k žanru, ki se popularno imenuje nordic noir. Takšne so denimo serije Most, Wallander ali Broadchurch.

Značilnost nordic noirja je, da ni tako pomembno izvedeti, kdo je morilec oziroma, kdaj v zgodbi to ugotoviš, temveč je pomembna pot - odnosi med liki, njihovo psihološko stanje in v kakšnem stanju je družba, kakšni so medčloveški odnosi iz širše perspektive.

Nato smo začeli iskati primeren tekst. Za roman smo se skupaj s scenaristko Barbaro Zemljič, ki je za potrebe raziskave prebrala okoli 40 slovenskih kriminalnih romanov, in urednikom odločili za roman Cimre. Predvsem zaradi izjemno dobre karakterizacije likov in kompleksne narave cele zgodbe.

V filmu ste ohranili like iz romana, zgodbo pa peljali v popolnoma drugo smer...

Da, zaplet je bilo treba razviti na novo. Osnovni elementi so ostali, smo pa morali izločiti nekatere periferne like, ki za film niso bili ključni. Osrednji problem adaptacije sta bili dve protagonistki, ker med branjem sledimo dvema zgodbama iz subjektivnih perspektiv. To nam je pri filmu povzročalo največ dramaturških težav. Na koncu smo se odločili, da se fokus premika z ene junakinje na drugo.

Imeli smo tudi produkcijsko omejitev, da se mora film dogajati danes, roman pa je postavljen v začetek 90. let. Vmes se je zgodila digitalna revolucija, naš način komunikacije je drugačen, prav tako je drugačen način, kako dostopamo do informacij. Gonila zgodba romana je bila zelo vezana na čas, v katerem je nastal, denimo telefonske govorilnice ali pa to, da nisi vedel, kje se drugi nahaja. Danes je to praktično nemogoče. Prav tako so bili drugačni socialni statusi. V romanu se zelo ukvarjajo s tem, kako opravičiti, da brat in sestra živita skupaj, danes to ni tako nenavadno.

Bi lahko rekli, da je v ospredju filma Pod gladino vprašanje, kako se ljudje soočamo s krivdo nekoga drugega?

Če pogledamo bolj pozitivno, bi rekel, da je v ospredju vprašanje zaupanja. Kdaj zaupamo, komu zaupamo, do katere mere zaupamo in nenazadnje, kdaj nekomu nehamo zaupati, najsi bo bližnji ali neznanec. Drugi nivo pa je, kdaj smo kot gledalci sposobni protagonistu oprostiti izredno zavržna dejanja, kot je denimo umor. Gledalca sem hotel pripeljati do tega, da protagonistki, ki je morilka, oprosti. S tem sem se ukvarjal zato, ker se mi zdi, da se je slovenska družba v minulih petih letih ali več veliko ukvarjala s tem, kdo je kriv in kdaj ter kaj so zadostni dokazi za to.

Glede vaših režij bi lahko rekli, da imate radi nove izzive...

Vse ostaja znotraj omejenih finančnih zmožnosti. Seveda težim k temu, da je film atraktiven za oko, a menim, da ni to njegova ključna komponenta. Film je predvsem emocija, pomembno je, da ima ritem, da so v njem živi liki ter da skozi zgodbe prenaša določena sporočila. Ustvarjalci skušamo skozi film komunicirati z gledalci.

Menim, da si je treba pri filmu postavljati visoke standarde. Film oziroma celotna avdiovizualna ustvarjalnost je na prepihu vseh. Je najhitrejša, najbolj komunikativna. Mi druge umetnosti težko primerjamo s svetovnim standardom. Recimo, v Sloveniji ni veliko ljudi, ki lahko mariborsko ali ljubljansko opero primerja z milansko Scalo. Pri filmih je tako, da najprej gledamo svetovno produkcijo, nato pa slovensko primerjamo s to, kljub temu, da so slovenski filmi posneti za dobesedno stokrat manj denarja kot tuji.

V kakšni kondiciji je slovenski film po vaše, v odnosu s tem, kar ste omenili, da so film posneti z zelo nizkimi proračuni?

Rekel bi, da je kondicija slovenskega filma ekstremno dobra, glede na ekstremno slabe pogoje, ki jih država nudi. Vedeti morate, da je celoten slovenski avdiovizualni sektor že iz časov Jugoslavije stoodstotno prisoten na trgu. V Sloveniji imamo dva sklopa ustvarjalnosti - vladne oziroma tiste, ki so podprte neposredno iz državnega proračuna in jim ni ničesar treba dokazovati, lahko samo delajo, ter nevladne.

Film sicer sodi pod okrilje javne agencije Slovenskega filmskega centra, kar mu omogoča državno financiranje. A nikomur znotraj slovenske kulture ni treba toliko energije vložiti v to, da pridobi projekt in mora po možnosti še zastaviti svoje celotno premoženje, da lahko ta projekt ustvari. Tega denimo režiserju opere ni treba. Vrzeli so ogromne in so danes izredno opazne.

Tudi v avdiovizualnem sektorju imamo dve skupini ustvarjalcev. Prvi so tisti, ki delajo na trgu in nudijo predvsem produkcijske servise. A v to skupino ne sodijo režiserji in scenaristi, gre predvsem za ekipe, ki imajo sicer zelo visok tehnološki in profesionalni standard, da ne bo pomote, kar pa se tiče ustvarjalnega dela, so priložnosti zanj zreducirane na minimum.

Malo denarja je na razpolago, kljub temu, da se iz avdiovizualnega sektorja, s televizijo vred, v državno blagajno steče 50 milijonov evrov, nazaj v produkcijo pa je na koncu vloženih malo več kot tri milijone evrov letno. To je bizarna situacija, ki kaže na nerazumevanje tega, kako osrednja je avdiovizualna ustvarjalnost za sodobno družbo.

Povrhu vsega snemamo filme v slovenščini, kar ima dodaten šarm in narodno kulturno kapaciteto, ki jo čedalje bolj zanemarjamo. Kdo drug bo skrbel za naš jezik, če ne mi. Nenazadnje je slovenščina eden od 24 uradnih evropskih jezikov.

Sprememb na bolje torej ni na vidiku...

V avdiovizualnem sektorju nas dela okoli 1500, kar je veliko več od 400 ljudi, ki naj bi jih zaposlili v novem ličarskem obratu Magna. A nas politika ne razume kot nekoga, ki ima glas, ki podaja družbeno in socialno pomembna sporočila. Ko se borimo za vsakodnevno preživetje, nas odrinejo. Mi pa nimamo te prave vztrajnosti, da bi politikom resnično težili, da je treba na našem področju nekaj spremeniti v smeri, da bi nam bil omogočen razvoj. In ne, da se sami borimo za tisto, za kar bi se morali politiki boriti za nas.

Zdi se mi, da se naša država vse bolj seseda sama vase. Stvari se premikajo samo tam, kjer je pritisk največji. Glede vsega skupaj sem pesimističen. Že deset let se samo pogovarjamo o menjavah kulturnih modelov, nič pa se zares ne zgodi. Statusi samostojnih delavcev v kulturi so čedalje slabši, zakonodaja je vse bolj restriktivna, na drugi strani pa ne znamo sprejeti niti resne zdravstvene reforme, od tam pa odtekajo milijoni ali celo milijarde.

Med drugim ste tudi predsednik sveta zavoda Aipa. V Ljubljani bo v četrtek in petek potekala delavnica na temo Avtorska pravica na enotnem digitalnem trgu: potrebe avdiovizualnih avtorjev po pravičnem in proporcionalnem nadomestilu. Bi lahko na kratko povzeli, o čem bo tekla beseda?

Trenutno se na ravni EU dogaja premik na področju avtorskih pravic. Na delavnici bodo v ospredju štiri direktive, ki so v obravnavi. Ključ pri vsem skupaj je, kar je septembra izjavil predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker - to, da avdiovizualno ustvarjanje ni hobi, temveč profesionalno delo in da je treba ljudem omogočati, da svoje delo tudi opravljajo na profesionalni ravni ter so za to pravično plačani.

S tem je želel povedati, da na trgu obstaja anomalija, ker so producenti in predvsem velike televizijske hiše zaradi moči kapitala tudi imetniki avtorskih pravic. Na drugi strani bomo govorili tudi o satelitski in kabelski direktivi iz leta 1993 za rabo AV vsebin v kabelskem omrežju. Zagovarjamo kolektivno uveljavljanje avtorske pravice za soavtorje, producente in izvajalce.

In to je pereča točka pri nas...

Pri nas se ta pravica uveljavlja samo za soavtorje, ki pa lahko na koncu pri vsem skupaj participirajo le, če je s pogodbo tako določeno. Sicer imajo od tega največjo korist producenti oziroma televizijske hiše kot veliki imetniki pravic, ker lahko s silo Goljata avtorju pravico že na začetku odvzamejo. Povrh vsega še v zakonu piše, da vse tako ali tako pripada tistemu, ki je investitor. Direktiva je bila napisana ravno zato, da do tega ne bi prišlo, da bi pravično poplačali izvorne imetnike pravic. Mi v Sloveniji pa smo eni redkih v EU, ki imamo prepisan zakon brez varovalk tako, da najkrajšo potegnejo avtorji.

Že sedem let se pogovarjamo o dopolnitvi 107. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Politiki se niso pripravljeni poglobiti v patologijo problema, določena uradnica na Uradu za intelektualno lastnino pa preprečuje vsakršno spremembo, čeprav za to nima dobrega razloga.

In kaj je ta patologija? V zakonu se pravica ne more imenovati za soavtorsko, 95 odstotkov denarja pa gre na koncu producentom, v slovenskem primeru predvsem RTV organizacijam. V tem ni nobene logike. RTV-ji participirajo pri nečem, kar sploh ni njihovo. Če želimo biti družba ustvarjalnih ljudi in družba, ki ustvarjalnost podpira, moramo podpirati avtorje, izvajalce in producente, se pravi izvorno ustvarjalnost. In da bo družba to podpirala, mora odpraviti anomalije, kot je omenjena.

Foto: Anže Malovrh
[ {image : "/media/uploads/animation/YAbxtHvHioZ.jpg", title : "Gremo mi po svoje;Režija: Miha Hočevar;Vertigo (2010)" }, {image : "/media/uploads/animation/_2Y7hrXk5ef0tAA.jpg", title : "Čikorja an'kafe;Režija: Dušan Kastelic;Bugbrain (2008)" }, {image : "/media/uploads/animation/sfmaTUVNnv.jpg", title : "9:06;Režija: Igor Šterk;Gustav Film (2009)" }, {image : "/media/uploads/animation/GYCIFmEdC9MvMC.jpg", title : "Šiška Deluxe;Režija: Jan Cvitković;Perfo production (2015)" }, {image : "/media/uploads/animation/DQfo0NwrN8.jpg", title : "Instalacija ljubezni;Režija: Maja Weiss;Bela film (2007)" }, {image : "/media/uploads/animation/LR95iZPgOoE.jpg", title : "Dom;Režija: Metod Pevec;Vertigo (2015)" }, {image : "/media/uploads/animation/eGevUbUhTiL.jpg", title : "Zid vzdihljajev;Režija: Dušan Kastelic;Bugbrain (2009)" }, {image : "/media/uploads/animation/RZnzGNQkc79D7.jpg", title : "To so gadi;Režija: Jože Bevc;Viba film (1977)" }, {image : "/media/uploads/animation/tmM_ikjto1.jpg", title : "Dvojina;Režija: Nejc Gazvoda;Perfo production (2013)" }, {image : "/media/uploads/animation/1ik07XIwE3.jpg", title : "Kekec;Režija: Jože Gale;Triglav film (1951)" }, {image : "/media/uploads/animation/1vdyDJ3NZ12_M.jpg", title : "Ne joči, Peter;Režija: France Štiglic;Viba film (1964)" }, {image : "/media/uploads/animation/21CDHbNkdWj.jpg", title : "Ljubezen na strehi sveta;Režija: Jan Cvitković;Staragara (2015)" }, {image : "/media/uploads/animation/BMC88rDxC65bNU.jpg", title : "Geopark Karavanke;Režija: Igor Likar;Arsmedia (2014)" }, {image : "/media/uploads/animation/jDNcGOIcs9Ihg88.jpg", title : "Nahrani me z besedami;Režija: Martin Turk;Bela film (2012)" }, {image : "/media/uploads/animation/j7oLoEG68pn.jpg", title : "Instalacija ljubezni;Režija: Maja Weiss;Bela film (2007)" }, {image : "/media/uploads/animation/htCJvVkPQRb.jpg", title : "Boles;Režija: Špela Čadež;No history (2013)" }, {image : "/media/uploads/animation/cdxMpYxndsgF.jpg", title : "Geopark Karavanke;Režija: Igor Likar;Arsmedia (2014)" }, {image : "/media/uploads/animation/Vx_sGh1iguJ.jpg", title : "Negovan Nemec;Režija: Matjaž Žbontar;Fatamorgana (2010)" }, {image : "/media/uploads/animation/OZOTrI847UXpO.jpg", title : "Nahrani me z besedami;Režija: Martin Turk;Bela film (2012)" }, {image : "/media/uploads/animation/zCOMfaJNP1Uk0S.jpg", title : "Šanghaj;Režija: Marko Naberšnik;Arsmedia (2012)" }, {image : "/media/uploads/animation/MPmNmrJ5q7.jpg", title : "Šanghaj;Režija: Marko Naberšnik;Arsmedia (2012)" }, {image : "/media/uploads/animation/JRBhRjQA6uoeTT.jpg", title : "Naš avto;Režija: František Cap;Triglav film (1962)" }, {image : "/media/uploads/animation/HPj4IiLqbPE.jpg", title : "9:06;Režija: Igor Šterk;Gustav Film (2009)" }, ]